POLONA KISOVEC

Po izkušnjah sem poslovna ženska, tekstopiska, predavateljica in mentorica start-upom, s srcem mama dvema hčerama, s strastjo do ustvarjanja in pisanja avtorica.  

Svojo strast sem našla v pisanju. Ko pišem, letim v svetu neštetih dimenzij, med domišljijo in realnostjo. Enostavno, kot da sem na wifiju. To je ta nadzemni občutek, ko zaščemijo vsi notranji organi, medtem ko misel išče pot do pravega sporočila. Takrat izluščim svojo resnico in si jo na ta način vtisnem v spomin. Za vse, ki tudi iščejo svojo resnico.

Vem, da sem v življenju naredila veliko napak (in jih zagotovo še bom), vse samo zato, ker iščem lastna pojasnila za dejstva, za katera mi pravijo, da jih enostavno moram sprejeti, ker tako pač je. Vem, da znanje iz knjig nikoli ne more preseči moči moje lastne izkušnje ali po domače povedano, sem zelo radovedna!

Verjamem, da se moraš v življenju kdaj osmešiti, medtem ko iščeš odgovore, ki si jih včasih niti ne želiš slišati.

Otroštvo sva s sestro zaradi maminega poklica preživljali v družbi oseb s posebnimi potrebami.

Odklopi srečo

Imela sem prvo prijateljico, hčerko družine, kjer so me čuvali, ki je bila otrok s posebnimi potrebami in se je prehitro starala. Umrla je pri 21-ih letih s sivimi lasmi. Verjamem, da nam življenje s težkimi preizkušnjami daje darilo, ker določene stvari, ki jih ne moremo spremeniti, spremenijo nas. 

Verjamem v to, da moraš vedno dati več, kot dobiš (tisti trenutek) nazaj. Želim biti prijazna tudi do ljudi, ki so včasih kruti do mene in skrbeti za druge, ne da se pri tem obremenjujem, kako in/če drugi dovolj skrbijo zame. Ravno zato se včasih zdim naivna – a to je stvar drugih, ne mene.

Imam se za pogumno, ker verjamem vase tudi takrat, ko vsi drugi dvomijo. Sem tisti osel, ki pade na ledu in se znova in znova veseli drsanja.

Življenje rada gledam skozi rožnata očala in si včasih olepšujem stvari, to je verjetno moj obrambni mehanizem.

Vem, da sem si vse življenje želela pisati. Danes moja prodajna sporočila podjetjem prinašajo denar in v svoji karieri sem spoznala, da si želim ustvarjati dobre zgodbe ter na ta način pomagati ljudem. Ko sem izdala svojo prvo knjigo Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? sem našla svoj zakaj. Svojo prihodnost. Rada pišem o stvareh, o katerih vsi razmišljajo, ampak o njih težko govorijo.

Moj največji strah (to je tisti nor občutek, ko se prepoten zbudiš sredi noči in dobiš idejo, kaj vse še moraš narediti, pa bi najrajši spal naprej, ampak veš, da če si je ne boš zapisal, je zjutraj ne bo več) je, da ne bi izkoristila vsega potenciala, ki mi ga življenje daje z vsakim dnem. Toliko je še vsega, kar bi rada prebrala, doživela, videla in spoznala … 

Težko povem, katera sta moja najljubša knjiga in film (po mojem bi lahko knjige in filme razdelila v podkategorije, kot je na primer knjiga z najbolj odbito platnico; knjiga, ki mi je kot nova najbolj dišala; knjiga z najlepšim posvetilom ali pa film, ob katerem sem doživela najlepši poljub; film, kjer vmes nisem šla do hladilnika ali pa na primer film, kjer sem najhitreje zaspala). Da ne govorim o tem, kako krivično se mi zdi, da bi morala izbrati najljubšo barvo, ki se mi menja kot letni časi. Le po katerem kriteriju naj jo izberem? V bistvu dobro izgledam v koralno rdeči, sinje modra se mi lepo poda k očem, limonska trava me pomirja in dela sline v ustih, v črni pa sem lahko dobesedno nevidna.

Rada imam poletje, ker mi takrat ni potrebno nositi toliko oblačil, ki me utesnjujejo. Rada imam zimo, ker se lahko skrijem pod puloverjem, kadar se zredim. In rada imam december, ker se mi takrat vsi ljudje zdijo bolj prijazni, nežni in odpuščajoči. Včasih nisem marala božiča, ker me je spominjal na družino, zdaj ga ljubim, ravno zato.

Kdor me prvikrat spozna, me ima za ekstrovertirano. Sama pa se imam za introvertirano. Ja, rada sem sama, včasih tako zelo potrebujem samoto, da nisem sposobna opraviti niti telefonskega pogovora.

Ko sem v družbi, se rada iskreno pogovarjam (brez filtrov), rada spoznavam ljudi in z zanimanjem poslušam njihove zgodbe. Verjamem, da je biti hkrati mama in poslovna ženska nekaj povsem naravnega. Poznam veliko uspešnih mam, prav tako, kot je veliko uspešnih očetov.

Poslovnim dosežkom navkljub sem najbolj ponosna na to, kako postopoma in vztrajno sprejemam svojo nepopolnost. Ponosna sem na dejstvo, da nič več ne bežim. 

Verjamem, da imam pred vsakim izzivom vedno na voljo 3 možnosti:

  1. lahko se sekiram in pustim, da me strahovi definirajo,
  2. lahko se predam in jim pustim, da me uničijo,
  3. lahko pa jih uporabim kot vzvod, da me okrepijo.